Nad ljubljanskim tivolskim parkom se je začenjal sončnen in topel poletni dan. V hiši nekaj več kot 25 kilometrov stran je kafetiera na štedilniku oddajala omamne vonjave prisotnim težko pričakovane kave, nekdo pa je zraven rezal sveže pečeno domačo potico. Nevesta je mirno sedela na stolu, medtem ko sva poročna fotografa tiho lovila pomembne trenutke njenih poročnih priprav. Bližala se je poroka v parku Tivoli.

Beli robovi razkošne poročne obleke so skorajda štrleli čez okna avtomobila, po katerem se je razlegala glasba Bonoba. Po ljubljanskih cestah se je ležerno bližal parku Tivoli, kjer so zbrani z ženinom na čelu že zvedavo čakali, da ujamejo pogled na nevesto. Zvoki sproščenega klepeta so se počasi razblinjali in ko sta se nevesta in ženin soočila pod majhnim belim paviljonom, je bilo v zraku slišati le še šelestenje dreves v vetru in daljne zvoke iz tivolskega parka. Poročni obred na grajskem dvorišču se je pričel.

Iskrene čestitke, srčni objemi in plohe riža so obsuli mladoporočenca. Sledilo je nazdravljanje s penino, zatem pa smo se s parom in pričama odpravili na poročno portretiranje po zelenicah in poteh Tivolija. Sončni žarki so prodirali skozi krošnje dreves, pod katerimi sta se sprehajala nevesta in ženin. Obrazi mimoidočih so pričali, da so se ob pogledu nanju tudi sami počutili, kot da so zašli v pravljico.

Poroka v parku Tivoli se je po vrnitvi s poročnega portretiranja nadaljevala s prvim plesom in skrbno pripravljenim cateringom. Klepet je prešel v smeh in dvorišče se je napolnilo s plesočimi postavami, ki so se gibale v zvoku izbranih melodij. Ko se je spustil mrak in so tople luči osvetlile dvorišče tivolskega gradu, se je že prej živahna družba razvnela še bolj. Mesto se je počasi poglabljalo v tišino, poročno slavje pa je zaživelo s polno močjo.